Zelene kot trava so na tleh skoraj nevidne, izdaja jih le njihovo čebljanje.

Takšne so skobčevke v divjini. Intenzivno se pričnejo razmnoževati v deževnih obdobjih. V sušnih obdobjih pa sledijo suhim rečnim strugam in si iščejo hrano in vodo. Skobčevke so nomadske ptice družijo se v jatah in se lahko ob ugodnih pogojih namnožijo v več milijonske jate, ki zatemnijo nebo s svojim preletom.

Iz davnih dni

Družina papig (Psittacidae) šteje skoraj 600 vrst, tu je skobčevka, kot edina vrste Melopsittacus, imenovana kot Melopsittacus undulatus (Shaw).
Skobčevke so najprej na veliko gojili v Belgiji in v Franciji, kmalu je sledila še Nizozemska. Tu so imeli velike gojilnice ptičev, tako na primer v Toulousu na jugu Francije, kjer so imeli na zalogi kar 100 000 ptic. Trg je bil res prenasičen, cene so padale in celo najrevnejši so si lahko privoščili hišnega ljubljenca. Poleg tega so začeli iz Avstralije v Britanijo na veliko uvažati v naravi ujete ptice, in sicer v tako velikem številu, da danes najboljše jate izvirajo prav iz Britanije.
Ime skobčevka v izumrlem jeziku avstralskih domorodcev pomeni dobra hrana.
Spodnje slike prikazujejo anatomsko zgradbo skobčevke.